Prispevek dr. Mateje Sedmak o družinski solidarnosti v času izolacije
Znanstveno-raziskovalno središče Koper
obvešča,
da si je v Primorskih novicah z dne 4. aprila 2020 mogoče prebrati prispevek sodelavke dr. Mateje Sedmak , predstojnice Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper
z naslovom
“Zakaj kričimo na otroke?”
Pandemija je naša ustaljena življenja postavila na glavo. Izolacija in posledično pomanjkanje širših socialnih in fizičnih stikov ob sočasni (za mnoge) pretesni družinski vpetosti terjajo svoj davek. Mnogi so, ki jim 24-urna prisotnost otrok in skrb zanje povzročata dodatno stisko in stres. Poleg utesnjujoče bližine je tukaj še odgovornost za šolanje in zabavo otrok, pa skrb za službene zadeve in vzdrževanje doma. V takšni situaciji se bomo še pogosteje kot običajno zalotili, da kričimo na otroke.
Zakaj pravzaprav kričimo, ko kričimo na otroke? Rokohitrski odgovor je jasen: nanje kričimo, ker so preglasni, neubogljivi, neposlušni, trmasti ali kaj sorodnega z običajnega seznama razlogov. V resnici vsi nekje v globinah vemo, da je kričanje neproduktivno in nepotrebno. Še več, če je kričanje pogosta ali običajna komunikacija z otroki, je to problem. Živeti v okolju, kjer je kričanje običajni način komunikacije, namreč ni zdravo. Kronično kričanje zvišuje stresne hormone in vpliva na naše zdravje (fizična raven), povzroča motnje vedenja, doživljanja in čustvovanja (psihološka raven) ter škodi družinskim odnosom (socialna raven).
Na otroke lahko kričimo, ker smo v resnici jezni na ali nezadovoljni s partnerjem, tastom, taščo, mamo, očetom, šefom … in jeze ne izrazimo v odnosu do prave osebe.
Če želimo prenehati s kričanjem in preoblikovati naš način komuniciranja z otroki, izboljšati družinske odnose in vzpostaviti takšno družinsko vzdušje, ki bo zadovoljujoče za vse, je potrebno sprva razumeti, kaj se pravzaprav dogaja in zakaj kričimo. Zakaj torej kričimo, ko kričimo na otroke? V dani situaciji je velika verjetnost, da kričimo, ker smo pod stresom, ker smo sami negotovi in nezadovoljni, pestijo nas strah, negotovost, utesnjenost … Kričimo zaradi nakopičenih frustracij, jeze, morda izčrpanosti ali nemoči … Zavedati se moramo, da v dani situaciji otrok ni kriv. Otrok od nas zahteva zgolj normalno pozornost, ki mu je kot starši očitno ne zmoremo dati.
Na otroke lahko kričimo, ker smo v resnici jezni na ali nezadovoljni s partnerjem, tastom, taščo, mamo, očetom, šefom … in jeze ne izrazimo v odnosu do prave osebe. V tem primeru je otrok priročna žrtev, ker je šibek in je “pri roki”. Če je temu tako, je dobro, da to ozavestimo in jezo izrazimo v odnosu do prave osebe. Drugače dajemo otroku slab zgled, kako se ne postaviti zase in kako se ne rešuje konfliktov. Otroka krivično postavimo v vlogo krivca. Slabo je, ker to vlogo lahko ponotranji in jo igra tudi v odraslem življenju.
Pri uvajanju sprememb v komunikacijo z otrokom pomaga zavedanje, da ko kričimo, ne vzgajamo.
Otrok včasih dejansko izzove naše kričanje z (za nas) nesprejemljivim vedenjem. Otrok je psihološko in (v primeru zelo majhnih otrok) tudi fizično življenjsko odvisen od nas, zato potrebuje povezanost in stik. Razvojno gledano sta za otroka stik in varna povezanost življenjskega pomena. Če stik umanjka, ker smo, kljub fizični prisotnosti, dejansko odsotni, zatopljeni v svoje probleme in stiske, ugasnjeni, ga otrok izzove z neprimernih vedenjem samo zato, da z nami vzpostavi stik oziroma odnos. Ameriški psiholog Paul Jenkins ta pojav posrečeno opiše kot “bolje slab zrak kot brez zraka”, kar bi lahko povzeli kot “bolje, da starš name kriči, kot da je povsem odsoten”.
Včasih na otroke kričimo ne zato, ker smo jezi ali frustrirani, temveč zato, ker nas otrok sliši in upošteva šele takrat, ko zakričimo. Otrok je razvil imunost na naš normalen govor in šele ko zakričimo, opazi, da mu nekaj govorimo ali da mislimo resno. Pri tem je pomembno zavedanje, da smo mi odgovorni za takšen odziv. Očitno v preteklosti nismo bili dovolj jasni, zahtevni, konsistentni. Mi smo dejansko navadili otroka, da nas ignorira, on nas, da začnemo kričati. Gre za napako v percepciji, šele ko zakričim, se vzpostavi zavedanje: aha, moram ga upoštevati.
Ne nazadnje, otrok je avtonomno bitje in ne podaljšek naših želja ali pričakovanj. Dejansko se otrok vedno lahko odloči, ali nas bo upošteval ali ne. V odnosu do otroka so področja, na katera lahko vplivamo in na katera ne moremo. Nekateri otroci so bolj vodljivi, poslušni ali kooperativni, spet drugi bolj odločni in samostojni. Tukaj prideta do izraza predvsem naša empatija, osebna avtoriteta in pa odnos, ki smo ga z otrokom izgradili v vseh preteklih letih.
Pri uvajanju sprememb v komunikacijo z otrokom pomaga zavedanje, da ko kričimo, ne vzgajamo. Ko kričimo, smo v stanju egoizma, usmerjeni smo v svoja čustva in v svoje doživljanje. V tistem trenutku nas otrok v resnici ne zanima. Kričimo, ker smo v čustveni pasti. Kričimo, ker smo jezni, frustrirani in ne znamo drugače. Na takšen način otroku ne damo tistega, kar potrebuje, in tudi naučimo ga ne ničesar. In ko smo starši tako zelo “v svojih čustvih”, pozabimo na to, kar smo. Smo starši, ki moramo vzgajati svoje otroke in ne škodovati.
Celoten prispevek dr. Mateje Sedmak je za naročnike digitalnega dostopa Primorskih novic dosegljiv tudi neposredno na spodnji povezavi:
https://www.primorske.si/2020/04/03/zakaj-kricimo-na-otroke
Vabljeni k branju!