11. junij – V sklopu praznovanja 27-letnice obstoja in 5-letnice samostojnega delovanja je Znanstveno raziskovalno središče (ZRS) Koper danes, v petek, 11. junija 2021, organiziralo okroglo mizo na temo Univerza in država. Sogovorniki so si bili enotni, da mora biti univerza avtonomna, nujno potreben pa je nov zakon, ki bi urejal to področje.

Na okrogli mizi so sodelovali nekdanji rektorji, prof. dr. Lucija Čok, prof. dr. Rado Bohinc, prof. dr. Stane Pejovnik, prof. dr. Ivan Svetlik in prof. dr. Ludvik Toplak, predstavnik Rektorske konference Republike Slovenije (RK RS) prof. dr. Danilo Zavrtanik in predsednik Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije (KOsRIS) prof. dr. Gregor Anderluh. Predstavili so svoje izkušnje in poglede na premagovanje koncepta državno regulirane univerze, na zakon o univerzi in predlog novega zakona o znanstveno-raziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZRID) ter na svobodnejše povezovanje raziskovalnih in visokošolskih zmogljivosti v Sloveniji. 

Razpravo je povezoval prof. dr. Rado Bohinc. Kot iztočnico za razpravo je predstavil pravkar izdano knjigo Univerza in država. “Od nastanka naše države je 30 let, slovenske univerze so v tem obdobju naredile pomembne korake k odličnosti,” je uvodoma dejal prof. dr. Bohinc in nanizal nekaj številk, ki predstavljajo, kako se je gibal slovenski visokošolski prostor: “Na začetku sta delovali dve univerzi s 65.000 študenti, leta 2009 je bilo 115.000 študentov, delovalo je pet univerz in 30 samostojnih visokošolskih zavodov, zdaj je v Sloveniji nekaj čez 75.000 študentov, torej 45 odstotkov manj kot leta 2009, a imamo 40.000 šolskih zavodov. Ta prostor se giblje zelo dinamično, precej statično pa se giblje pravni okvir, v katerem delujejo univerze.”

Razgibanost slovenskega šolskega prostora je po njegovem mnenju tudi v tem, da imamo različne univerze, ne le zasebne in državne, razlike so tudi v tradiciji, velikosti, verjetno tudi kakovosti. Ne glede na razlike, pa imamo en sam zakon, Zakon o visokem šolstvu, ki vse obravnava enako in z zelo podrobno regulacijo ureja tako akademsko kot organizacijsko, finančno in tudi kadrovsko ureditev univerze. “Regulacija je absolutno prevelika, prepodrobna, ne omogoča, da se uveljavi različnost in posebnosti univerz. Slovenska visokošolska ureditev je zastarela, neučinkovita, nepregledna in predstavlja neko administrativno oviro v avtonomnosti univerz,” je bil kritičen prof. dr. Bohinc.

Kot je navedel koordinator okrogle mize, imajo univerze izredno pomembno družbeno odgovornost za razvoj znanosti, kulture, konkurenčnosti, a svoje poslanstvo lahko izvajajo le, če so svobodne, torej tudi brez političnih pritiskov, in samostojne. Upa, da bo prišlo do zakona o univerzi, ki bo upošteval različnost, razlike med univerzami, da bo dopustil akademskim skupnostim, da vsaj nekaj tega, kar je danes urejeno z zakonom, uredijo same s svojimi internimi akti.

Prof. dr. Gregor Anderluh,  predsednik KOsRIS, pričakuje veliko od ZZRID, v katerem vidi možnost, kako bi se lahko delovanje inštitutov in univerz še bolj povezalo. V njem je predvidena evalvacija delovanja raziskovalnih organizacij, kar v KOsRIS zagovarjajo. “Pri družbenem položaju akademske skupnosti imamo velik izziv. Oba dela akademske skupnosti, bi morala delati skupaj in prepričati družbo in politiko v pomembnost tega, kar počnemo. Tukaj imamo še veliko izzivov,” je dejal.

Predstavnik rektorske konference prof. dr. Danilo Zavratnik je spregovoril o reguliranosti univerz. “Univerza ni ne zavod ne podjetje, ampak preprosto univerza. Inštitucija, ki bi morala imeti poseben status, ne pa spadati v zakon o zavodih, ki je zastarel in preregulira stvari. Prereguliranost akademskih inštitucij je smrt, onemogoča notranji, normalen akademski razvoj. To je resna zadeva, če posegate v univerzo, da ji ne dovolite svobode, da se sama regulira, razvoj se namreč upočasni.” Zato je vsem univerzam priporočal, “da strnemo vrste in v bližnji prihodnosti pridemo do zakona o univerzah, ki nam bo omogočal razvoj”.

Nekdanji rektor ljubljanske univerze prof. dr. Ivan Svetlik je spregovoril o bistvenem pogoju avtonomnosti. “Če govorimo o avtonomnosti, morajo univerze najprej vzpostaviti lastno integriteto. Mora imeti notranje določena pravila, če jih ni sposobna vzpostaviti, ji avtonomija ne pomaga,” je bil jasen. Kot jedro problema današnjih izobraževalnih inštitucij je izpostavil dejstvo, da so bile “stlačene” v Zakon o javnih zavodih in da so bili učitelji, raziskovalci prekvalificirani v državne uradnike. “Naša naloga je, da nenehno postavljamo pod vprašaj obstoječi red, obstoječe dosežke, medtem ko ima uradnik popolnoma nasprotno nalogo, in sicer, da skrbi za to, da se vzpostavljen red spoštuje.” Tudi on je izpostavil, da je nujno potreben poseben zakon, o univerzi in raziskovalnih inštitutih, “da bi lahko naredili kakšen korak naprej”.

Tudi prof. dr. Ludvik Toplak je izpostavil, da se mora ustanovitelj zavedati, da mora univerza imeti avtonomni status. “Avtonomna mora biti od zunanjih, pa tudi notranjih “klik”, ki bi hotele prevzeti nadzor,” meni nekdanji rektor, ki je kritičen tudi do bolonjskega sistema: “Slovenske in evropske univerze so veliko dosegle, preveč pa je eptetizacije, preregulacije, bolonjski proces s procesom deregulacije se ni odvijal, kot naj bi se.”

Prepletenost univerze in države oziroma politike je nazorno ponazoril prof. dr. Stane Pejovnik. “Vsi, razen enega ministra za izobraževanje so prišli z univerze. To kaže na izrazit preplet univerze in države, ta preplet je kar personalen. A univerza ni samo pod pritiskom vlade in ministra, ampak pod pritiskom gospodarstva, Evrope, cele vrste zunanjih dejavnikov, ki se jim nikakor ne more izogniti.” Po njegovem težava univerz ni le v zakonu, “univerza bo morala spremeniti notranje upravljanje”. “Mi moramo biti tisti, ki moramo povedati, kaj potrebujemo. Izšolati moramo kakovostne in kritično misleče diplomante. Kajti, če tega ne bomo naredili, potem nam tudi gospodarstvo ne bo uspevalo,” je bil jasen.

Predvsem kritičen je bil do binarnega sistema: “Skupno poučevanje visokošolskih strokovnih programov in univerzitetnih programov je nesmotrno in škodljivo.” Zato bo po njegovem univerza morala na novo opredeliti strategijo upravljanja.

Prof. dr. Lucija Čok, nekdanja rektorica primorske univerze, se je v svojem prispevku osredotočila na ZRS Koper: “Mislim, da je ZRS Koper postavil nekaj izzivov tej tematiki, v kateri je bil povožen – ne v smislu neuspeha, ampak, ko je poskušal postati članica univerze, naletel pa na zakonodajo. Izkoristili smo “kvazi zakon”, da je ZRS lahko postal del univerze. ZRS je še naprej “butal z glavo v zid”, skušal je vzpostaviti podiplomsko šolo, država je spet rekla “ne”. Na tem mestu se postavlja vprašanje, zakaj visokošolski prostor ne izkorišča potenciala, ki se mu ponuja? Tu je potreben močan rektor, ki se zoperstavi ministru.” Strinjala se je z prof. dr. Pejovnikom, da rabimo “divergentno mislečega diplomanta”. Za to pa potrebujemo temeljito prenovo, je bila jasna.

“Odnos med državo in univerzo je nujno preoblikovati, če želimo kaj doseči,” so se strinjali udeleženci okrogle mize. “Vsi odgovori pa so  v knjigi prof. dr. Bohinca, a vprašanje je, če jo bo politika prebrala,” je misel, s katero se je zaključila okrogla miza.