Danes, 7. oktobra, ob 19. uri bo Gledališče Koper gostilo dogodek ‘Znanje za zdravje’, ki ga Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper v sodelovanju s Splošno bolnišnico Izola prireja že deset let. Tudi letos bodo strokovnjaki z različnih področij na dostopen in širši javnosti razumljiv način spregovorili o posledicah neustreznega življenjskega sloga ter boleznih srca in ožilja. Letos bo na dogodku prisotnih pet eminentnih predavateljev, katerih pogled seže onkraj običajnih razmišljanj o trenutni epidemiji. 

O trenutno najaktualnejši grožnji zdravju bodo na glas razmišljali dr. Rok Svetlič na temo: ‘Kronika neke družbene katastrofe’, dr. Pavel Poredoš na temo: ‘COVID, žile in srce ali srce, žile in COVID’, Nada Rotovnik Kozjek na temo: ‘Se v črevesu skrivajo odgovori na ključna vprašanja medicine?’, Boštjan Šimunič na temo: ‘Gibalna aktivnost – pot do odpornosti’ in Aleksander Zadel na temo: ‘Kako motivirati ljudi za proaktivno zdravstveno obnašanje?’ Pogovor bosta povezovala idejna očeta srečanja prof. dr. Rado Pišot in doc. dr. Mladen Gasparini, s katerima smo se pogovorili pred današnjim dogodkom.

Intervju dr. Mladen Gasparini

Letos mineva že deset let, odkar ste si pobudniki dogodka ‘Znanje za zdravje’ zadali nalogo, da boste o  posledicah neustreznega življenjskega sloga in o boleznih srca in ožilja spregovorili na način, ki bo dostopen in razumljiv najširši javnosti. V tem obdobju ste na terenu izvedli več tisoč meritev telesne pripravljenosti in dejavnikov tveganja za BSO ter organizirali številna javna predavanja, na katera ste povabili vrhunske strokovnjake. Kaj ste v vsem tem času ugotovili in kakšni so vaši pogledi v prihodnost?

“Po desetih letih organiziranja tega dogodka smo ugotovili, da je potrebno znanje o tako pomembni tematiki, kot so bolezni srca in ožilja, vsako leto znova obnavljati in ga skušati posredovati čim širšim množicam. Gre namreč za skupino bolezni, ki so danes najpogostejši vzrok umrljivosti in invalidnosti v svetu in ki jih lahko preprečujemo z relativno enostavnimi prijemi. Zato se nam zdi, da podajanja informacij na to temo ni nikoli dovolj in da jih je potrebno znova in znova ponavljati podobno, kot to počnemo npr. z informacijami o segrevanju ozračja ali varovanju okolja. Poleg tega se vsako leto pojavljajo nova dejstva in novi pristopi pri preprečevanju in zdravljenju bolezni srca in ožilja, zato je potrebno tovrstno znanje tudi obnavljati. V letih organiziranja tega srečanja smo tudi ugotovili, da je veliko ljudi zelo motiviranih za informacije o zdravem življenjskem slogu, o njihovem zdravstvenem stanju in načinih izboljšanja le-tega. Žal pa ostajajo nekatere marginalizirane skupine ljudi, npr. starejši, ljudje iz socialnega obrobja, neizobraženi in tisti z nizkimi dohodki, ki zelo težko dostopajo do informacij o boleznih srca in ožilja in so hkrati zelo ogroženi zanje. Socialna izključenost in njene posledice (npr. kajenje, alkoholizem, depresija in neustrezna prehrana) namreč izrazito negativno vplivajo na bolezni srca in ožilja. V bodoče nam zato predstavlja velik izziv, kako z znanjem o tej patologiji doseči tudi te skupine ljudi, ki npr. nimajo enostavnega dostopa do časopisov ali interneta. Velik izziv je tudi, kako ozavestiti populacijo, ki bo zaradi neustreznega življenjskega sloga lahko šele čez desetletja utrpela nek srčno-žilni zaplet in za katero je danes to povsem abstraktna tema. S tem mislim seveda na otroke in mladostnike, pri katerih se proces ateroskleroze pravzaprav že začne in ki bodo ceno neustreznih gibalnih in prehranjevalnih vzorcev v otroštvu kasneje plačali v obliki prezgodnjih srčno-žilnih zapletov.”

Epidemija je razkrila veliko pomanjkljivosti našega javnega zdravstvenega sistema. Kje so po vašem mnenju največje težave in kje vidite rešitve?

“Nekatere težave so objektivne narave, saj na primer epidemije virusa SARS-CoV2 ni bilo mogoče vnaprej predvideti, njen potek pa še naprej ostaja zelo nepredvidljiv. Na vse zdravstvene izzive, ki nas čakajo v bodočnosti, se tako enostavno ni mogoče pripraviti, kot se ni mogoče pripraviti na primer na izbruh vulkana ali potres. Vsak tak dogodek pa seveda razkrije slabosti nekega sistema in epidemija je razkrila, da je zdravstveni sistem deloval na robu svojih zmogljivosti. Spomnite se prizorov iz sosednje Italije, ko so bile te zmogljivosti presežene. V Sloveniji sicer trenutno uspevamo zagotoviti ustrezno zdravljenje vsem bolnikom s covidom, vendar deloma na račun drugih bolnikov, ki tudi pričakujejo ustrezno in pravočasno zdravstveno oskrbo. Epidemija je torej razkrila, da mora zdravstveni sitem vedno delovati z neko zdravo-razumsko rezervo, saj, če imaš na voljo le eno gasilsko vozilo in deset gasilcev, boš v primeru obsežnega požara le stežka v kratkem času prišel do treh dodatnih vozil in dvajset novih gasilcev. Sploh, če gori tudi pri sosedih. Zato je zelo pomembno, da ne delamo ves čas na robu svojih zmogljivosti (čeprav je to ekonomsko morda celo privlačno), sicer lahko že majhne dodatne obremenitve sistema postavijo nekatere bolnike v položaj, ko morajo na zdravljenje čakati nedopustno dolgo. Epidemija je tudi razgalila, da so bili nekateri delavci v zdravstvu že do sedaj izpostavljeni velikim obremenitvam in da je dodatno breme epidemije zanje postalo enostavno pretežko. Iz tega razloga predvsem sestre širom po Sloveniji zapuščajo bolnišnične oddelke in iščejo lažja in boljše plačana dela. Vedno poudarijo, da so svoje delo zelo rade opravljale, da pa enostavno ni mogoče določenih bremen naprtiti samo enemu segmentu aktivnega prebivalstva. Pomanjkanje in beg zdravstvenega kadra bo tako zagotovo problem, s katerim se bomo spopadali že v kratkem in ki že danes kroji organizacijo in obseg dela na številnih bolnišničnih oddelkih po Sloveniji. Epidemija je posegla tudi v sfero zaupanja med bolniki in zdravniki oziroma bolniki in medicino. Sam sicer tega ne vidim kot splošen upad zaupanja v zdravstvo, temveč kot legitimen dvom, ki se poraja v zvezi s s cepljenjem. Mislim, da splošno zaupanje v zdravstvo še vedno ostaja visoko, saj nenazadnje sebe in svoje otroke še naprej vsakodnevno in brez pomislekov cepimo proti drugim nalezljivim boleznim. V zvezi s cepljenjem proti covidu se je poleg strokovnih pomislekov za in proti vpletlo še veliko psiholoških, socialnih in političnih momentov, da ljudje preprosto ne vedo več, komu naj verjamejo oz. zaupajo. A čeprav se zdi, kot da bi bila včasih pod vprašajem verodostojnost medicinske stroke, mislim, da ta ni načeta, sploh pa kadar se pogovarjamo o uveljavljenih metodah zdravljenja. Da pa je potrebno vsako metodo, zdravilo ali način zdravljenja redno preverjati glede njene učinkovitosti in varnosti, pa je v medicini samoumevno.”

Kako epidemija vpliva na organizacijo kirurške dejavnosti v Splošni bolnišnici Izola?

“V SBI se že od začetka epidemije trudimo, da bolniki, ki potrebujejo kirurško oskrbo, zanjo ne bi bili prikrajšani. To nam je celo uspelo bolje kot v drugih bolnišnicah, saj nismo bili v skupini bolnišnic, ki so se prve vključile v zdravljenje bolnikov s covidom, pa tudi nekoliko prej smo izstopili iz te skupine. Tako smo lahko tudi v času epidemije zagotavljali vse nujne, pa tudi večino ne nujnih kirurških storitev. Dejstvo pa je, da je vzpostavitev novega oddelka za oskrbo bolnikov s covidom zahtevala določene premike osebja in drugih resursov znotraj bolnišnice. Zato smo skušali naše delo čim bolj racionalizirati in smo združevali posamezne oddelke, da bi tako čim bolje izkoristili vire, ki so nam ostali na razpolago. Morda je ob tem nekoliko trpel komfort bolnikov (npr. zaradi večjega števila bolnikov v eni sobi), ne pa tudi njihova zdravstvena oskrba. Določene ne nujne storitve pa bodo seveda morale počakati na povrnitev v “normalne” razmere, kar pa je odvisno predvsem od nas samih in doslednosti pri upoštevanju priporočil stroke glede preventivnih ukrepov in cepljenja.”

Kaj mislite o času, ko uporabniki socialnih omrežij ‘vemo’ več od zdravnikov? Kako in do kje po vašem mnenju seže vpliv informacij socialnih omrežij na stroko?

“Potrebno je ločiti med informacijami, ki so objavljene na internetu in informacijami, ki krožijo po socialnih omrežjih. Socialna omrežja so zame kot nož – z njimi lahko olupimo pomarančo ali pa si odrežemo prst. Gre torej za pravilno uporabo ali zlorabo. Sam pojav socialnih omrežij torej ni a priori sporen, saj so nastala zaradi potrebe ljudi, da med seboj komunicirajo in širjo različne informacije. Preko njih lahko izvemo na primer, kako speči slastno torto, kam za konec tedna na izlet ali kaj pomaga proti zgagi. Težava teh informacij je, da ni nobenega zagotovila, da so verodostojne. Širjenje nepreverjenih informacij seveda ni nič novega, saj so se že pred iznajdbo interneta med ljudmi najhitreje širile “informacije”, ki so imele nek senzacionalen, malo verjeten ali kontroverzen pridih. A večina teh ‘vaških čenč’ je bilo nedolžnih in razen kakšne grenke solze najbrž večje škode niso povzročile. Kadar pa se družba sprašuje, ali verjeti skupini strokovnjakov, ki svoje trditve utemelji z resnimi mednarodnimi raziskavami, ali pa skupini, ki širi težko dokazljive in velikokrat senzacionalistične “novice”, potem pomeni, da imamo kot družba velik problem. To seveda ne pomeni, da moramo sprejeti vsako informacijo (pa četudi jo posreduje stroka) kot suho zlato, pomeni pa, da imajo različne informacije različno težo, odvisno pač od vira, ki je informacijo posredoval. Informacija objavljena v reviji Lancet ali osrednjem televizijskem dnevniku seveda ne more imeti enake teže kot informacija na isto temo, objavljena s strani neznanega avtorja na Twiterju ali Facebooku. In v poplavi številnih informacij se nam je morda sčasoma izgubil občutek za kritično oceno verodostojnosti posameznih informacij. Naši možgani so namreč programirani za prepoznavanje nevarnih situacij, zato senzacionalistične in zastrašujoče novice veliko lažje prodrejo v našo podzavest kot umirjena in včasih dolgočasna sporočila stroke. Na kratko bi torej povzel, da novica ni verodostojna novica, dokler ne poznamo kompetenc avtorja in preverljivosti vsebine.”

“Sicer pa seveda podpiram in uporabljam internet kot neizčrpen vir koristnih informacij, s katerimi si tudi zdravniki in drugi znanstveniki pomagamo pri vsakdanjem delu. Pri preprečevanju bolezni srca in ožilja so tako na voljo programi in aplikacije, npr. za spremljanje gibalne aktivnosti ali pa sestavo pravilne diete za uravnavo telesne teže. Spet drugi programi, ki so dostopni na spletu, omogočajo izračun tveganja za srčno-žilni dogodek v naslednjih desetih letih in nam svetujejo, kako uravnavati posamezne dejavnike tveganja za aterosklerozo. Ne verjamem sicer, da bo računalnik kdaj povsem nadomestil zdravnika, saj zdravljenje vključuje tudi razumevanje, sočutje in zaupanje v zdravnikove besede. Verjamem pa, da bo digitalna tehnologija v naslednjih letih zelo izboljšala diagnostične in terapevtske zmožnosti medicine.” 

Intervju dr. Rado Pišot

Letos mineva že deset let, odkar ste si pobudniki dogodka ‘Znanje za zdravje’ zadali nalogo, da boste o  posledicah neustreznega življenjskega sloga ter o boleznih srca in ožilja spregovorili na način, ki bo dostopen in razumljiv najširši javnosti. V tem obdobju ste na terenu izvedli več tisoč meritev telesne pripravljenosti in dejavnikov tveganja za BSO ter organizirali številna javna predavanja, na katera ste povabili vrhunske strokovnjake. Kaj ste v vsem tem času ugotovili in kakšni so vaši pogledi v prihodnost?

“Od prvega snovanja ideje, ki sva jo ob kavi zastavila skupaj z dr. Gasparinijem iz Splošne bolnišnice Izola, nama je bilj cilj iskati pot, kako se približati sleherniku in vsem približati znanje v pravem pomenu besede. Namreč ideja se je rodila, ko smo pripravljali znanstveni članek in sva se spraševala, ali te stvari najdejo pot do neposrednih uporabnikov, se pravi do ljudi različnih starosti, različnih potreb, bolnikov in zdravih – za preventivo. Takrat sva razmišljala celo o imenu ‘Povej naprej’. Potem sva iz tega razvila idejo, h kateri so pristopili vsi sodelavci, kolegi z Inštituta za kineziološke raziskave, kot tudi sodelavci iz Splošne bolnišnice Izola in pa seveda vsi strokovnjaki, ki so bili pripravljeni nesebično deliti svoje znanje, ki se jim na tem mestu zahvaljujem. Ves čas smo informacije ponujali brezplačno in se na različne načine približevali uporabnikom. Šli smo celo po okoliških vaseh in opravili različne meritve v okolici Kopra. Nato smo se spet vrnili v Koper, pa v gledališče Koper, … Že veliko let odlično sodelujemo z gledališčem in zato prinašamo ob desetletnici ta dogodek v gledališče Koper.

Pogledi v prihodnost so seveda usmerjeni v izboljšave. Kljub temu da se ves čas trudimo, je še vedno možnosti dovolj, da se še približamo ljudem, saj še vedno menimo, da le-ti premalo posegajo po pravem znanju, ampak se zadovoljijo s povprečno informacijo, do katere lahko dostopajo na vseh različnih medijih in pa na spletu. Tako da bomo še iskali poti in sigurno ne bomo tukaj obupali. Cilj pa je seveda, da bi ljudje ločili pavšalne, nepreverjene informacije od pravega znanja.“

Kako dojemate čas, v katerem živimo? Smo ljudje vendarle začeli spet poslušati znanost?

“Čas, v katerem živimo, je pravzaprav neka ekstremna posebnost, ki pa se je počasi postavljala že nekaj zadnjih desetletij. Torej, človek se je z razvojem; predvsem informacijske tehnologije in pa farmacije, medicine, nekako zanesel na to, da bo dobil ta hiter, instant servis povsod, kjer bo potrebno, in se odtujil od naravnih principov, po katerih je živel prejšnja stoletja/tisočletja, in si na ta način naredil zelo slabo uslugo. Pozabil je, kaj je najbolj zdravo, kako pomembno je gibanje, kako delati na preventivi, kako in kje dobiti, kot že rečeno, prava znanja. Mislim, da je ta čas zadnjih dveh let samo nekako potenciral dogajanje, ki se je nekaj časa razvijalo.”

Menite, da so se ljudje v času epidemije covida kaj naučili?

“Bojim se, da se v tem času še vedno nismo dosti naučili. Morda in upam iskreno, da smo se naučili predvsem to, da nam dober imunski sistem, dobra preventiva in zaščita, torej odpornost, lahko pomaga v takih situacijah, ki verjetno žal niso zadnje, ampak se bodo še dogajale. Upam, da bomo vsaj raven preventive in prevencije pri splošni populaciji uspeli dvigniti. Upam, da bo ljudem skeptičnost do znanosti vendarle upadla, čeprav smo ji še vedno prepogosto priča.“

Ukrepi omejitve gibanja so v zadnjih dveh letih pustili posledice predvsem pri otrocih in mladostnikih. Kje vidite rešitve pereče problematike telesne neaktivnosti v času karanten in ‘lock downa’?

“Prvo se je potrebno zavedati in približati ta problem staršem in pa učiteljem ter vsem odgovornim – odgovorni politični in strokovni javnosti, in sicer da je gibanje nekaj izredno pomembnega, da se podobne situacije, kot je zapiranje šol zaradi rasti virusa, ne bi več dogajale. Zavedati se je treba, da je možno tudi v nekih specifičnih okoljih zagotoviti dovolj gibanja in da je to nujno. Tako kot potrebujemo hrano, potrebujemo gibanje. Ta rek je nekako iztrošen, vendar ga še vedno nismo ponotranjili, nismo ga sprejeli v vseh dimenzijah. Če se tega zavedamo, bomo še v tako omejenih okoljih in prostorih dali poudarek na to. Treba je izničiti, kolikor se le da, obdobja popolne neaktivnosti, obdobja dolgega sedenja, da se tudi v takih situacijah otroku zagotovi gibanje tudi v zaprtih prostorih, čeprav je to zadnje, kar svetujemo. Tudi z uporabo telefonov, računalnikov, različnih iger lahko spodbudimo otroka v gibanje. Nekaj, kar je močnejše od nas, lahko premagamo tako, da delovanje tega obrnemo sebi v prid in ne dovolimo, da bi postali njegovi sužnji!”

Dogodek bo potekal danes, 7. oktobra, s pričetkom ob 19. uri v Gledališču Koper. Na dogodek se lahko prijavite prek e-poštnega naslova dogodki@zrs-kp.si.