Evidenčna številka ARRS: J5-9342
Trajanje projekta: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021

Vodja projekta: prof. dr. Rok Svetlič (ZRS Koper)

Kazen izvorno ni produkt teorije, je hrbtna stran družbenih pravil, ki so jih poznali vselej, saj »najdemo danes poznane kategorije deliktov praktično v vseh kulturah in obdobjih“ (O. Höffe ). Vseeno pa ne smemo spregledati, da je za zahodno tradicijo prava in države značilno, da se je razvijala ob pomoči teorije. Že v antični Grčiji (Platon, Aristotel) srečamo premisleke o pravu in državi (in kazni), ki ostajajo relevantni še danes. Tradicija je oblikoval dve veliki skupini teorij kaznovanja, ene imenujemo retributivne ali absolutne (punitur quia peccatum est), druge utilitarne ali relativne (punitur ut ne peccetur). O tem podrobneje o nadaljevanju.

1. Kot prvo znanstveno izhodišče v tej raziskavi izpostavljamo spoznanje, da napetost med nasprotnimi teorijami ni znak za pomanjkljivost ene ali druge, pač pa znak za njihovo sopripadnost. Gre za dve plati istega kovanca, ki sta obe nepogrešljivi. Ta ambivalentnost je značilnost vseh temeljnih konceptov demokratične pravne kulture, ki se je nikoli ne da odpraviti: enakost je v napetosti s svobodo, svoboda z varnostjo, itd. (R. Dworkin pravilno opozarja, da koncepti niso »nejasni«, pač pa neodpravljivo »sporni«). Enako velja za retributiven in utilitaren pristop h kaznovanju, saj eden drugemu postavljata nepogrešljivo zamejitev in omogočata refleksijo. Absolutizacije neke pravice vodi v lastno negacijo (H. Bielefeld): nekontrolirana svoboda vodi v anarhijo, tj. v nesvobodo, absolutizacija varnosti vodi v ogrožanje varnosti, ki ga zagrešijo organi pregona itd. Zato je nujno balansiranje konceptov med seboj. Anomalijo v slovenskem razumevanja kazenske sankcije lahko provizorično opišemo prav kot absolutizacijo ene od plati.

2. Drugo znanstveno izhodišče, ki ga izpostavljamo, zadeva pogosto narobe razumljen odnos med kaznijo in človekovimi pravicami. Ta je prav tako prav tako ambivalenten, ujet v antinomije, in ga ni mogoče na silo poenostaviti z ločitvijo na »pravi« in »napačen« odnos. Na eni strani je (državna) kazen mesto, kjer se lahko zgodijo strešne krivice. O tem priča tradicija zlorab prava, ki jo v antiki prva opiše Sofoklejeva Antigon, pa vse do totalitarističnih režimov dvajsetega stoletja. Zato je dozorelo spoznanje, da je potrebno državo tako pri opredelitvi deliktov, postopku ugotavljana krivde in izvrševanju kazni, dosledno nadzorovati. Postopoma so nastajali instituti (npr. Habeas corpus act) in načela (Nullum crimen sine lege, Nemo iudex in causa propria, Audiatur et altera sua etc.). Ključni del tega nadzora pa je prav koncept človekovih pravic.

Toda to je samo ena plat odnosa med kaznijo in človekovimi pravicami . Če naj bodo človekove pravice implementirane v družbeno realnost, morajo biti zapisane v pravna, tj. sankcionirana pravila. V tem smislu je kazenski zakonik ključni dokument zaščite človekovih pravic in s tem demokratične pravne kulture. Država je namreč edina institucija, ki tako zmore kot sme s prisilnimi sredstvi zavarovati pravice. Zato si zaščita posameznika in država (kot nosilka moči) ne stojita nasproti. Če kazenski sistem erodira, se ne odpre polje svobode, pač pa praznino začne nadomeščati pobuda posameznikov in pravico slej ko prej nadomesti moč in oblast (postetas) nasilje (violentia). Žal je je Slovenija nevarno nagnila v to skrajnost.

Razmerje tako med 1) retributivnim in utilitarnim pristopom h kaznovanju kot med 2) človekovimi pravicami in kaznijo je ambivalentno. Zaznamuje ga napetost, ki se ne bo nikoli pomirila, niti se je ne da razrešiti v korist ene od plati. Ključna naloga za pravno teorijo je, da zna vztrajati v teh anitinomijah. Če bi bilo pravo zgolj formalen, mrtev sistem, bi delo pravnika lahko nadomestil stroj. Kvaliteta posamezne rešitve pa je ravno v tem, da zna poiskati optimalno ravnotežje v konkretni situaciji, pri čemer mora upoštevati neprestano spreminjajoče se okoliščine. Le na ta način lahko pravo ostaja živ sistem in služi idealu humanosti.