Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da je bil v petek 13. decembra 2019

v Primorskih novicah objavljen intervju z sodelavko dr. Matejo Sedmak, predstojnico na Inštitutu za družboslovne študije ZRS Koper

“Živimo v času, ko obstaja nešteto priročnikov, navodil, priporočil, obenem pa starši še nikoli niso bili bolj zmedeni glede vzgojnih pristopov kot zdaj,” pravi sociologinja dr. Mateja Sedmak, znanstvena svetnica, predstojnica Inštituta za družboslovne študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper, tudi sama mama dveh osnovnošolcev. Svoje bogato znanje s področja sociologije družine, iz katerega je tudi doktorirala, bo v prihodnje delila z bralci Primorskih novic na straneh Sobote.

Kot pravi dr. Mateja Sedmak, so njeno primarno področje zanimanja sociologija družine, družinski odnosi, otroci, partnerski odnosi, spremembe družinskega življenja …

“Na tem področju je prišlo v zadnjem obdobju do velikih sprememb: zakonskih zvez je vse manj, povprečna starost žensk pri rojstvu prvega otroka je vse višja, število rojstev je v upadu, veča se število razvez … Poleg teh kvantitativnih sprememb zaznavamo tudi kvalitativne: prihaja do spremenjenega starševanja, do spremenjenih odnosov znotraj družine, ki so vse bolj demokratični, do pojava novega očetovstva, nove socialne figure očeta … In prihaja do novih načinov vzgoje, med katerimi velja izpostaviti otrokosrediščno oziroma otrokocentrično vzgojo.”

Raziskuje življenje otrok priseljencev

Dr. Mateja Sedmak je predstojnica Inštituta za družboslovne študije pri ZRS Koper, ki je vodilni partner v veliki mednarodni raziskavi, v kateri sodelujejo znanstveniki iz vse Evrope, od Velike Britanije do Grčije. Cilj več kot 2,5 milijona evrov vrednega projekta, ki ga usmerja Sedmakova, je ugotoviti, kakšno je življenje otrok priseljencev. Gre za prvi projekt pod slovenskim vodstvom v okviru programa Obzorje 2020.

Otrok kot središče družine

In prav to je tista tema, zaradi katere jo v zadnjih letih najpogosteje vabijo koprske šole in vrtci, kjer predava v okviru programa Šola za starše, ki ga sofinancira Mestna občina Koper. “Vzgojitelji in učitelji želijo, da staršem predstavim tudi manj želene učinke otrokosrediščne vzgoje, v okviru katere je otrok središče družinskega in partnerskega življenja in v okviru katere so potrebe in želje vseh ostalih družinskih članov podrejene otrokovim željam in potrebam. Tako se dogaja, da oče in mama postavita sebe na stranski tir in ves svoj čas, denar in energijo vložita v ‘projekt otrok’. Kar ni dobro. Ne za otroka, ne za starša, ne za družino, ne za širšo družbo. Kajti na dolgi rok vzgajamo generacijo ‘glej me’ otrok, generacijo egoističnih otrok, generacijo ‘jaz na račun drugega’.”

Sedmakova opozarja še na nekaj: “Učitelji v osnovnih šolah opažajo, da so danes vsi otroci ‘izjemni’. Ne zadošča več, da je otrok ‘dober’, biti mora ‘izjemen’. In starši potem pritiskajo na učitelje, da prepoznajo to njihovo ‘izjemnost’. Ampak v razredu ne moreš imeti 30 izjemnih otrok! Ob tem smo tudi priče neprimernemu vpletanju staršev v obšolskih dejavnostih, ko se na primer starši prepirajo s trenerji, ker je bil njihov otrok premalo minut vključen v igro.” To je nezdravo vpletanje, opozarja Sedmakova. “Otrok potrebuje realno informacijo. Pri ustrezni vzgoji mu moraš kot starš postaviti realno ogledalo.”

“Živimo v času, ko obstaja nešteto priročnikov, navodil, priporočil, in hkrati starši še nikoli niso bili bolj zmedeni glede vzgojnih pristopov kot zdaj.”

Vzgoja v primežu potrošništva

“Živimo v času, ko obstaja nešteto priročnikov, navodil, priporočil, in hkrati starši še nikoli niso bili bolj zmedeni glede vzgojnih pristopov kot zdaj. Vsega je preveč: staršem so na voljo strokovne knjige, članki, predavanja, blogi, nasveti sociologov, psihologov, socialnih delavcev, pedagogov, antropologov … Kot družba smo preveč usmerjeni na otroke. Seveda, otrokosrediščna vzgoja je prinesla tudi marsikaj dobrega, recimo prepoved telesnega kaznovanja otrok in večjo pozornost do otrokovih potreb, čustvovanja, njegovega blagostanja, dobrobiti … Vendar gremo v tem procesu v skrajnosti,” je prepričana.

“Učitelji v osnovnih šolah opažajo, da so danes vsi otroci ‘izjemni’. Ne zadošča več, da je otrok ‘dober’, biti mora ‘izjemen’. In starši potem pritiskajo na učitelje, da prepoznajo to njihovo ‘izjemnost’. Ampak ti ne moreš imeti v razredu 30 izjemnih otrok!”

Otrokosrediščna vzgoja zelo dobro sovpada s potrošniško družbo v zahodnemu modernemu svetu. “Kot roditelj želiš seveda samo najboljše za svojega otroka, in to izrablja potrošniška industrija, ki te prepriča, da moraš že tisti trenutek, ko rodiš otroka, imeti takšno in takšno posteljico, takšen in takšen sedež, lupinico, stolček … In bog ne daj, da pri negi uporabiš napačno krpico! To ne sme biti kar neka navadna bombažna plenica, ampak mora biti – zdaj si izmišljujem – antiseptična, antialergijska … Potrošniška industrija pri starših spodbuja občutek strahu, negotovosti, nekompetentnosti in na ta račun se da zelo dobro služiti.”

Otrok postaja projekt

Veliko škodo starši delajo svojim otrokom tudi s tem, da jih spreminjajo v projekt. “Namesto da bi sprejeli otroštvo kot obdobje, v katerem se njihov otrok trenutno nahaja in ga mora tudi živeti, saj je to edinstveno obdobje v življenju, smo žal usmerjeni v to, kaj bo otrok postal. In potem ga že v vrtcu vozimo na ure angleščine, na igranje violine, pa na neke gibalne urice … Namesto da bi bil otrok doma, bil samo ‘otrok’ in se igral. Igra, ta osnovna otrokova pravica in dolžnost, je v današnjem času popolnoma zanemarjena,” opozarja Sedmakova.

Do otrok smo po eni strani preveč popustljivi, po drugi pa preveč zahtevni. “Prezahtevni smo, ko gre za instrumentalne dosežke: uspeh v šoli, zmaga na nogometnem turnirju, nastop v baletu … Absolutno premalo pa smo zahtevni vsakdanjih praktičnih veščinah in v medosebnih odnosih: da morajo otroci pospraviti za sabo, kdaj priskočiti na pomoč starim staršem, biti spoštljivi do drugih, biti sposobni stopiti do odraslega človeka in ga kaj vprašati …”

Starši morajo biti zgled

“Staršem na predavanjih vedno polagam na srce: otroci zelo dobro vidijo in zelo slabo slišijo. Ti jim lahko razlagaš, kar hočeš, a če se sam tega ne držiš, ne moreš zahtevati od otroka, da je vljuden in prijazen, če sam nisi tak. Otrok vidi, kako se ti obnašaš in kakšno mnenje imaš o drugih. To je tisto, kar otrok posrka vase, ne tisto, kar ga deklarativno učiš.”

A Mateja Sedmak hkrati miri: “Vzgoja je pot, je proces. Kar pomeni, da lahko kot starš na vsaki točki te poti ugotoviš, da nisi zadovoljen z rezultatom svojega dela. Nič hudega, zaradi tega še ni konec sveta. Nisi zašel v slepo ulico, še vedno lahko zadevo popraviš, spremeniš. Ampak domet tvojega delovanja si ti sam. Torej moraš najprej spremeniti sebe, svoje ravnanje, in posledično se bo spremenil tudi otrok. Starši smo pogosto krivični, pričakujemo neko spremembo pri otroku, a v družini gre za dinamiko, za odnose, mi vsi moramo nekaj spremeniti. Zato je krivično reči otroku: vidiš, spet si pokvaril večer, zaradi tebe imamo pokvarjen izlet … Starši so tisti, ki so odrasli, ki imajo izkušnje, imajo znanje, ne moreš pričakovati, da bo otrok nosil odgovornost za družinsko vzdušje. Mi kot odrasli smo odgovorni za družinsko vzdušje in tega bremena ne moremo in ne smemo nalagati otroku.”

Kot še poudarja, namen njenih predavanj in tudi kolumn, ki jih bo objavljala v Soboti, ni vzbujanje občutkov krivde. “To je najslabše, ker hromi in ne doprinese k ničemur dobremu.” Svoje znanje, ki se je nabralo v več kot 20 letih dela, želi zgolj deliti z drugimi. “Kaj je cilj vzgoje? Imamo različne teorije, ampak večina se strinja, da je cilj vzgoje pripeljati otroka do tiste točke, ko bo zmogel brez nas, ko bo čustveno, socialno in ekonomsko neodvisen. Vprašati se torej moramo, ali z našimi ravnanji, z našim načinom delovanja in vzgoje dosegamo ta cilj. To je ključno!”

Intervju si lahko v celoti preberete na :