Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da si je v Primorskih novicah dne 18. aprila 2020 v prilogi Val, možno prebrati prispevek sodelavke dr. Mateje Sedmak , predstojnice Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper

z naslovom

« Samo ljubezen »

” Ob pogledu na bogato cvetoče češnje me spreleti, da smo že peti teden, prav toliko časa kot izolacije, deležni nenavadno zgodnje in v svoji pojavnosti sila razkošne pomladi. Navsezgodaj se dan za dnem prebujamo s sončnimi žarki, narava buhti v popkih in zelenilu. Kot nasprotje človeški ohromelosti narava poka po šivih svoje lepote. Ob koncu otrple zime je čas za ponoven zagon življenja. In kaj je bližje življenju kot ljubezen? “, je bil tokratni uvod kolumne dr. Mateje Sedmak.

Ljubezni so različne. Je ljubezen do otrok in staršev, prijateljev, do hišnih ljubljencev, športa ali narave. Tista ta prava, namenjena srčnemu izbrancu ali izbranki, pa je zgolj romantična ljubezen. Romantična ljubezen nam požene kri po žilah, nas osreči, je vir evforije in navdiha. Številna literarna, glasbena ali slikarska dela so nastala prav zaradi (pogosto tudi nesrečne) romantične ljubezni. Romantična ljubezen osmisli življenje, je razlog, da svoje življenje predamo v roke zgolj enemu, se odrečemo vsem drugim, razlog za drugačno dojemanje sveta. Prav zato Francesco Alberoni pravi, da je ljubezen revolucija dveh. Zaljubljenca svet dejansko dojemata drugače, zato sta dovzetna za nove realnosti.

Je romantična navezanost na drugega biološko pogojena, zgolj evolucijski trik narave, ki nas prepriča v nadaljevanje človeške vrste, ali gre v prvi vrsti za družben konstrukt? Pojav, ki je vezan na točno določen čas in prostor, ki je torej družbeno proizveden? Zagovorniki slednjega romantično ljubezen označujejo kot pojav sodobnih družb. Pojav, ki je doživel svojo idealizacijo v 18. stoletju in je značilen predvsem za zahodne družbe. Pojav romantične ljubezni naj bi bila posledica razvoja sodobne družbe tveganja, ki je posameznikom odvzela spone in hkratno varnost razširjenega sorodstva, socialnega statusa in religije, pri čemer pa ni zagotovila alternativnih oblik navezanosti in varnosti. Romantična ljubezen naj bi se razvila predvsem v tistih obdobjih in družbah, kjer smo priča razkroju tradicionalnih vlog in odnosov, ki bi človeku omogočili odgovor na vprašanje, kdo sem, v družbah, kjer se pojavi dvom v lastno identiteto.

Da ta podmena ne drži, pričajo številne medkulturne študije, pa tudi zgodovinski zapisi in literarna dela, ki dokazujejo pojav romantične ljubezni tudi v predindustrijskih in tradicionalnih družbah.

Je torej romantična ljubezen stvar biologije? Zagovorniki biologističnega pristopa menijo, da je romantična privlačnost s strani drugega genetsko kodiran mehanizem, lasten vsem ljudem. Cilj tega mehanizma pa optimalno nadaljevanje človeške vrste. Romantična idealizacija tako prisili partnerja, da spočne otroka in ostane ob svoji ljubezni ter s svojo prisotnostjo, delom in skrbjo omogoči uspešno vzgojo potomcev. Človek kot svobodno bitje, osvobojeno gonskih impulzov, bi se namreč lahko odločil, da potomcev ne bo imel. Čustvo romantične ljubezni naj bi ga tako napeljalo k reprodukciji. Tudi dvom v resničnost tega pristopa priskrbijo medkulturne primerjalne študije, ki izpostavijo, da je ljubljena oseba le redko tista, s katero se posameznik poroči in ima z njo potomce, ter da reprodukcija in romantična privlačnost ne sovpadata nujno. Odločitev za poroko in potomstvo sta v številnih družbah (do nedavnega tudi v naši zahodni družbi) dojeti kot preveč pomembni za širšo družino in skupnost, da bi jo prepuščali zgolj posameznikom in njihovim (romantičnim) muham.

Charles Lindholm v svoji knjigi Ljubezen in struktura zavrne obe predpostavki, romantično ljubezen kot biološko slepilo in romantično ljubezen kot iznajdbo novodobnih odtujenih družb. Romantična ljubezen, pravi, ni nujno univerzalna, vendar tudi ni omejena zgolj na omejeno obdobje in določene kraje. V svoji medkulturno primerjalni študiji, v katero je vključil kar 248 družb iz celega sveta, je opozoril, da moramo pri preučevanju romantične ljubezni biti pozorni predvsem na vrsto družbene ureditve. Katere družbe skladno z ugotovitvami Lindholmove študije torej poznajo romantično ljubezen? Med 248 preučevanimi družbami je naletel na zgolj 21 skupnosti, v katerih romantična ljubezen ni prisotna. Romantična čustva ljubezni so potemtakem široko prisotna na različnih kontinentih, v družbah z različnimi stopnjami gospodarskega razvoja in v zelo različno organiziranih družbah. V takšnih, kjer je izbira partnerja svobodna, pa tudi v takih, kjer veljajo stroge poročne zapovedi. Tudi kastni sistem, na primer, ne ustavi (pogosto nesrečne) romantične zazrtosti.

Kar nam pove Lindholmova medkulturna študija, je naslednje: stabilne družbe z obstojem trdne razširjene družine in sorodniške mreže, z obvezujočimi odnosi glede na starost in spol ter druge oblike omrežij, ki nudijo pripadnost, vsidranost, rituale in predvidljivost, nudijo manjšo možnost za razvoj romantične ljubezni.

Družba, v kateri živimo, je izrazito individualistična, z nizko stopnjo osebne varnosti in vpetosti v varne odnose družine, tradicije in družbenih pravil. Zato v času izolacije, ko imamo čas za razmislek, kako osmisliti življenje in kaj je v življenju sploh pomembno, pomislimo na ljubezen. In ljubimo strastno.

Prispevek je za naročnike Primorskih novic dostopen na povezavi:

https://www.primorske.si/2020/04/17/samo-ljubezen

Vabljeni k branju!