Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da je bil med prvomajskimi prazniki na portalu Založništva tržaškega tiska v rubriki O(d)piši korono objavljen prispevek sodelavke dr. Vesne Mikolič, predstojnice Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper,

z naslovom

»(Ne)mir v karanteni«

V njem razmišlja o svojem in našem vsakdanu, miru in svobodi v korona času na meji:https://www.ztt-est.it/sl/aktualno/o-d-pisi-korono-vesna-mikolic-ne-mir-v-karanteni

Prispevek si lahko preberete tudi v naslednjih vrsticah. Prijetno branje vam želimo.

Želimo si samo malo miru. Ein bisschen Frieden. Umikamo se pred avtomobilskimi hupami, luškim hrupom, ropotom gradbenih strojev. Radi bi imeli mir za delo. S šefom, mobilno telefonijo, informacijsko tehnologijo bijemo bitke za lastni mir. Mir v hiši. Pred partnerjem, otroci, sorodniki, sosedi iščemo kotičke prostora in časa za svoj mir.

Družbeni red in mir kot temeljna vrednota pravne države, mir med narodi. Prisegamo na mir, molimo za mir, podeljujemo nagrade za mir. Mir kot občečloveška vrednota. Po Küngu jedro svetovnega etosa. 

Kaj pa, ko se nenadoma pojavi mir, veliko veliko miru? In je ta povezan z nelagodjem, tesnobo, strahom, pasivnostjo, prepovedjo, kaznijo, smrtjo? Praznimi trgi in ulicami in polnimi intenzivnimi oddelki bolnišnic? Nemim sledenjem interventnih ukrepov, ker je sedaj bolezen v ospredju? Zaenkrat pretežno tihim zaostrovanjem družbenih konfliktov zaradi socialnih stisk vsepovsod po svetu? Tako kot se je zgodilo in se še dogaja v koronačasu? 

Moram reči, da sem sama sprva razveselila tega morja miru, v katerem sem se nenadoma znašla. Kaj lepšega, ko lahko brez skrbi uresničiš svoj naravni ritem in zamenjaš dan za noč. Že prej sem imela za znanstveno pisanje in razmišljanje kot tudi za bralne in filmske užitke najraje mirno noč, zdaj ko ni bilo treba skrbeti za dopoldanski urnik, pa sem brez slabe vesti skoraj vsak večer razpotegnila do petih, šestih, sedmih … in se šele v mirnem jutru odpravila spat. Znanstvena monografija je tako napisana, Marcelov Cankar predelan, nekaj knjig, ki so vztrajno čakale na nočni omarici, prebranih, nekatere prej zamujene gledališke predstave ogledane na spletu … in še veliko tega je, kar so mi prinesle karantenske noči. 

Popoldnevi so bili enako delovni kot predkarantenski dopoldnevi. Pa vendar drugačni, preživljala sem jih predvsem na spletu, med Zoom, Gotomeeting, Skpyeprofessional sestanki in MS Teams predavanji. In dali so mi še več kot navadni delovniki: veselje nad medčloveško solidarnostjo, občutek, da se osredotočamo na bistveno, odkritje lastnih IKT zmožnosti. 

Tu so še družinski večeri. Ne glede na zaskrbljenost, kako bo v teh razmerah potekalo zdravljenje kronične bolezni v družini, in ne glede na to, da se je en družinski član odločil za karanteno v svojem študijskem gnezdu in se nam je oglašal le s telegramskimi sms-i in občasnimi telefonskimi klici, se tudi ti večeri niso veliko razlikovali od običajnih večerov ob skupni večerji. Pa vendar smo še bolj uživali ob skupnem kuhanju ječmenove mineštre, ki je prej nisem kuhala že sto let, pripravi regratove solate, ocvrtih akacijevih cvetov in špargljev na tisoč in en način, vsega, kar smo nabrali na skupnih sprehodih ob robu oljčnikov v bližini našega doma. 

Ni se mi zdelo, da bi karantena kaj dosti spremenila v mojem vsakdanu, pa je vseeno bilo vse drugače. Ko sem med vrsticami elektronske pošte začutila stisko svojih kolegov s koprskega inštituta, ki živijo v Italiji, ko je med video zagovori diplomskih nalog na tržaški univerzi študentka mirno povedala, da svoj uspešni zagovor posveča svojemu očetu, na katerega pogreb ravnokar odhaja, ko sem v italijanskih medijih sledila vestem o kamionskih kolonah s krstami, v slovenskih medijih pa vse večjemu nezaupanju v vladne ukrepe – ne, to ni tisti mir, ki si ga želim. 

Očitno mir sam po sebi ni dovolj. Pa naj gre za stanje brez hrupa, brez prepirov ali za stanje brez družbenih spopadov, vojne, kar vse po SSKJ zaobjamejo pomeni besede mir. Če je mir posledica prisile, naravne ali družbene, nam ni ljub. Še več, zdi se, kot da nekako ne gresta skupaj lepota tihe obmorske pokrajine s sončnim zahodom v ozadju z grozečo boleznijo, ki jo skušajo obrzdati pred tem obdobjem nepredstavljivi državni ukrepi. Kakor da je tihota samo odraz te zloveščosti, ki kar lebdi tam nekje v zraku. 

Takšna tihota ne prinese notranje pomirjenosti. In obratno, brez notranje pomirjenosti nam tihota nič ne pomeni. Toda kako v obdobju koronavirusa najti notranji mir, ko pa smo tako odvisni od hitro spreminjajočega se poteka bolezni, nezanesljivih in lažnih novic, zmedenih, pogosto nesorazmernih ukrepov? Zgodovina kaže, da se prav v razmerah naravnih ali družbenih katastrof lahko zelo hitro oklenemo kake trde oblastne roke, ki nam daje občutek navideznega reda in miru, da lahko tega potem prenesemo tudi v svoj notranji ustroj. 

Ja, to je lažja pot, a najbrž naš resnični mir prihaja iz nas samih, v tihoti zares uživamo, ko imamo občutek, da je ta naša lastna odločitev, šele občutek notranje svobode prinese notranji mir. Toda posamezniki spet nismo otoki miru v razburkanem morju, valovi pljuskajo na naše obale, spodjedajo naše bregove. Naj je naš duh še tako močan, notranjo celovitost težko ohranjamo, ko nam nemir na družbeni ravni odžira naše robove. Osebna svoboda je neodtujljivo povezana s kolektivno svobodo. 

Prispevek pišem 1. maja, ko izgleda, da korona, vsaj v svojem prvem valu, izgublja svojo moč, krepi pa se družbeni upor, v slovenski in italijanski družbi. Postavljanje prvomajskih mlajev, simbolov svobode in delavskih pravic, je del slovenske tradicije, na obeh straneh meje. Zato za konec lahko samo še kličem: Miru in svobode, živel 1. maj!

Vir: Založništvo tržaškega tiska (ZTT) , 1.5.2020