Prispevek dr. Mateje Sedmak o bolečih zvezah
Znanstveno-raziskovalno središče Koper
obvešča,
da si je v Primorskih novicah z dne 23. maja 2020 mogoče prebrati prispevek sodelavke dr. Mateje Sedmak , predstojnice Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper z naslovom
“Ko v zvezi zaboli”
Članek je za naročnike e-verzije Primorskih novic dostopen tukaj.
Vabljeni k branju!
Mi vam medtem ponujamo v branje del zapisa.
Statistike v času koronakrize in prisilne socialne izolacije beležijo porast povpraševanja po toaletnem papirju, moki, testeninah, kvasu, kondomih in … ločitvah. Kako to, da (sicer prisilna) bližina z nam ljubo osebo učinkuje tako razdiralno?
V Sloveniji se z ločitvijo predvidoma zaključi že skoraj vsaka peta partnerska/zakonska zveza, v ZDA že vsaka druga. Zakonski terapevti sporočajo o nerealnih predstavah glede skupnega življenja v dvoje, potrošniška kultura hipnega užitka nas prepričuje, da imamo pravico biti srečni (po možnosti ves čas), šola nam kljub vse daljšem šolanju in vse večjem obsegu znanja ne preda prav nobenih uporabnih informacij ali smernic, kako živeti in preživeti v zakonu/partnerstvu, kaj od njega pričakovati in kako reševati zakonsko-partnerske krize, do katerih neizbežno vedno pride.
Sodobna, v užitek in ugodje usmerjena potrošniška družba je korenito posegla tudi v dojemanje pomena in vloge partnerske oziroma zakonske zveze.
Mlajša kolegica mi je še pred izolacijo kot razlog za svojo ločitev navedla moževo malomarno puščanje kozarcev v dnevni sobi in premajhno delovno angažiranost glede opravil okoli hiše … Naše babice in njihove prednice so v partnerskih zvezah pogosto trpele in pretrpele nezvestobo, nasilje, alkohol, nespoštovanje … Bile so ekonomsko povsem odvisne od moža ali pa enostavno niso imele kam. Starši, okolica, vaška skupnost so bili ločitvam nenaklonjeni, prav tako katoliška cerkev in njen pogled na svetost zakonskega življenja. Nekaj je gotovo: naše babice se niso borile za ekonomsko neodvisnost in siceršnjo enakopravnost v partnerski zvezi misleč, da se bodo končno rešile mož, ki ne pospravljajo kozarca za sabo ali izkazujejo premajhno delovno vnemo glede obhišnih opravil.
Dobro je, da imamo danes večjo možnost izbire osebnih odnosov. Še posebej ženske, ki so tekom zgodovine, tako kot otroci, ostareli in druge deprivilegirane skupine, plačevale v skupnostnem življenju najvišjo ceno. Dobro je tudi, da obstaja možnost razveze.
Kako velika negotovost in neznanje vladata na tem področju, nakazuje tudi skokovit porast družinskih terapevtov, ki v medijih svetujejo anonimnim bralkam in bralcem, ki obupani iščejo odgovore na svoja nerešena vprašanja.
Dobro pa bi bilo tudi ozavestiti, kaj se na področju zakonskih zvez in partnerstev danes dogaja. Sodobna, v užitek in ugodje usmerjena potrošniška družba je namreč korenito posegla tudi v dojemanje pomena in vloge partnerske/zakonske zveze. Skozi zgodovino je bila zakonska zveza v večini družb preresna zadeva, da bi jo prepustili posameznikom in njihovim romantičnim muham. Od tod tradicija dogovorjenih porok na evropskih dvorih, med aristokracijo in bolje stoječimi kmečkimi družinami ali vsaj večje vključenosti družine in širšega sorodstva v celoten proces izbire partnerja. Poroka je imela prevelik ekonomski in preživetveni vpliv na družino in širšo skupnost. Poroka je bila ekonomski dogovor, zagotovilo za uspešno vzrejo otrok in nadaljevanje družinskega imena, skrb za šibkejše družinske člane in ohranitev skupnosti …
Danes, v individualizirani družbi, so odločitve v rokah posameznikov, tudi odločitev za zakonsko/partnersko zvezo in njeno razvezo. Kar se nam zdi samoumevno, pa tudi edino sprejemljivo. Sami, na osnovi svojih čustev, hotenj in želja, izberemo življenjskega sopotnika ali sopotnico. Vendar partnerstvo ni enostavna reč, tako kot odnosi na splošno niso enostavni. Sploh, če naj bi trajali zelo dolgo ali vse življenje.
Preostali del prispevka je dostopen za naročnike e- novic s klikom na povezavo: https://www.primorske.si/mnenja/kolumne/negovanje-odnosov/ko-v-zvezi-zaboli
Vir: Primorske novice, 25.05.2020