Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da si je v Primorskih novicah z dne 20. junija 2020 mogoče prebrati prispevek sodelavke dr. Mateje Sedmak, predstojnice Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper z naslovom

“Pogovorimo se o rasizmu”

Članek je za e-naročnike Primorskih novic dostopen tukaj.

Mi vam medtem del zapisa nudimo v branje.

V zadnjih tednih je bilo težko spregledati novice o protestih, ki so se kot požar razširili po ameriških in drugih mestih po svetu. Gre za odgovor ljudi na nasilno smrt temnopoltega Georgea Floyda in opozorilo na še vedno vsesplošno prisotnost rasizma, neenakosti in nasilja, ki so ga zaradi rasnih predsodkov in stereotipov deležni temnopolti predstavniki ameriških in drugih družb. Ko skušamo razumeti razsežnost silovitega družbenega odziva na še eno od mnogih rasističnih epizod v vsakdanu ameriške družbe, moramo razumeti, da ne gre zgolj za biologijo in fizično različnost samo po sebi, temveč za trdovratno zakoreninjeno rasno ideologijo in njene družbene posledice.

Vprašanja povezana z raso so za mnoge nejasna, ko o njih spregovorimo na znanstven način, saj smo o rasi navajeni govoriti zdravorazumsko in na način, na katerega so nas naučili. Kot del širše družbe zahodnega sveta, smo bili socializirani v okvirih, ki rase jemlje za samoumevne in kot biološko dejstvo. Trditev, da ras kot takih ni in da gre dejansko za družbeni konstruktin ne biološko dejstvo, mnogi zelo težko razumejo in še težje sprejmejo. Kaj je rasa, kdo je bel, rdeč, črn, rumen itd. postane zelo nejasno, ko o teh zadevah spregovorimo bolj poglobljeno.

Potrebno se je pogovoriti o rasizmu, da bomo lažje razumeli kaj je vzrok njegovega nastanka, kako deluje in zakaj je še vedno prisoten. Da bomo razumeli, da temelji na neznanstvenih, napačnih predpostavkah, ki imajo resne in realne posledice. O rasizmu se je potrebno pogovoriti, ker socialni pomeni in izkušnje povezane z barvo kože pomembno vplivajo na to kako te ljudje dojemajo, na dostopnost do zdravja, varnosti, šolanja, službe, dostojnega bivališče, možnosti v življenju … in nenazadnje, na dolžino življenja in vzrok smrti. 

Ideja, da obstajajo različne, lahko prepoznane rase je relativno nov fenomen. Nastanek rasnega razvrščanja sovpada s kolonializmom, sužnjelastništvom in zavojevanjem drugih ljudi. Pojavi se sočasno z odkrivanjem sveta, drugih kontinentov in kultur, ko evropski človek razvije sistem rasne klasifikacije. Pojem rase je bil uveden v težnji opredeliti ljudi, za katere so, na osnovi nekaterih zunanjih fizičnih značilnosti verjeli, da so biološko različni. Osrednji cilj tega procesa je bilo moralno opravičevanje kolonizacije drugih ljudstev, njihovega izkoriščanja, zasužnjevanja in tudi fizičnega iztrebljanja. Znanstveniki takratnega časa so jim to s svojimi ‘znanstvenimi’ dognanji izdatno olajšali. Na primer z dokazovanjem intelektualne inferiornosti pripadnikov ‘črne rase’, njihove čustvene in fizične neobčutljivosti ter podobnim. Napačne znanstvene postavke so posledično vodile do razvoja rasne ideologije, ki je splet idej in verovanj, ki jih ljudje uporabljajo pri pripisovanju pomena barvi kože in vrednotenju ljudi na osnovi rasne klasifikacije. Vrednotenju na relaciji več in manjvrednosti. Rasna ideologija je tako ponudila moralno opravičilo za izkoriščanje in pobijanje temnopoltih brez občutka krivde ali občutka, da si grešil. Slednje je bilo zaradi takratne vloge in pomena cerkve ključno. Prevlada rasne ideologije je bila v obči družbeni stvarnosti ZDA in Evrope močno prisotna vse do druge polovice 20. stoletja, pa tudi danes očitno še ni odpravljena.

Številčne znanstvene raziskave po letu 1950 so neizpodbitno dokazale, da koncept rase biološko gledano ni veljaven. Danes vemo, da je biološka različnost večja znotraj ‘rase’ kot med ‘rasami’, ne glede na to, kako zelo so si ljudje površno gledano različni. Prav tako ne obstaja noben biološki kazalec ali gen na osnovi katerega bi lahko enoznačno in neizpodbitno posameznika umestili v določeno ‘raso’.

Znanstveno nerelevantnost ‘rase’ ponazori tudi “Pravilo kapljice”, ki je predstavljalo obči družbeni, pa tudi legalni ameriški princip. Skladno z omenjenim pravilom vsaka oseba, ki ima zgolj kapljico črnske krvi, velja za pripadnika ‘črne rase’. To pravilo so uvedli v želji, da bi lažje določili pripadnost ‘črnski rasi’ tudi tistim, ki na videz morda ne zgledajo ‘črni’ (otrokom mešanih družin ali tistim s prednikom ‘črne rase’), kar je imelo realne posledice v pripadajoči socialni in prostorski segregaciji in rasni umestitvi med manjvredne ljudi.

Če k “Pravilu kapljice” dodam nekaj logičnega sklepanja ugotovim, da sem tudi sama črnka in da smo pripadniki ‘črne rase’ mi vsi. Sodobna dognanja v zvezi z človeškimi genomi namreč nedvoumno dokazujejo, da smo vsi živeči ljudje potomci zgolj nekaj prednikov iz centralne Afrike, ki so bili temnopolti. Torej smo vsi nosilci vsaj ene kapljice črne krvi.

Če trdimo, da je rasa družbeni konstrukt, to ne pomeni, da zanikamo obstoj fizičnih raznolikosti med ljudmi. Te razlike so realne, vendar ne sovpadajo s še vedno razširjeno rasno klasifikacijo, ki temelji na barvi kože.

Če vas je morda ob zaključku tega zapisa preletelo vprašanje zakaj se ljudje potemtakem ne odrečemo rasnim predsodkom, pomislite, da se privilegijem nihče ne odreče zlahka, še posebej, če so le-ti posredovani v obliki dobro vzpostavljene ideologije, ki je globoko zakoreninjena v matični kulturi.

Vir: Primorske novice, 20. 6. 2020