Prispevek dr. Mateje Sedmak o pomenu prvega vtisa
Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper obvešča, da si je v zadnji kolumni Primorskih novic, za katero piše naša sodelavka in predstojnica Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper, dr. Mateja Sedmak možno prebrati prispevek z naslovom
Njena tokratna razmišljanja pripovedujejo o pomenu prvega vtisa.
Vabljeni k prebiranju spodnjega prispevka.
Ko v poletni vročini odvržemo večino oblačil in se, če imamo srečo, predamo ugodju sonca in sprostitvi morja, se nekoliko bolj kot običajno zavemo lastnega telesa in fizične podobe. Telo ni nepomembno. Telo imamo samo eno in je naš dom. Je sedež naših misli, čustev, spominov, hotenj, našega zavedanja, vsega, kar smo.
Fizično telo je prva stvar, ki jo drugi uzrejo, na osnovi česar nas ocenjujejo in si o nas ustvarijo prvi vtis. Telo je tisto, ki nam omogoča delovanje in izkušanje sveta ali nas zaradi bolezni in zakrnelosti omejuje. Odnos do telesa, pomen, ki ga telesu pripisujemo, in estetika telesa se skozi čas spreminjajo. Kaj je lepo in kaj grdo telo, kaj naj s telesom počnemo in česa ne, kako ga obleči in z njim upravljati … Vse to so družbeni konstrukti, ki so se skozi zgodovino spreminjali.
Fizično telo je prva stvar, ki jo drugi uzrejo, na osnovi česar nas ocenjujejo in si o nas ustvarijo prvi vtis.
Telo je bilo v Stari Grčiji pomembno in cenjeno. Stari Grki so verjeli, da se skladnost telesa odraža tudi v skladnosti duha in da zdrav duh lahko prebiva zgolj v zdravem telesu. Poveličevali so gibanje in šport, higieno in negovanje telesa. Lepoto skladnega, zdravega in močnega telesa so upodobili v številnih kipih. Srednji vek je poskrbel za radikalen zasuk – zaradi vpliva cerkve je telo postalo grešno in umazano, tisto, ki mora biti zakrito ali nekaj, kar je nepomembno. Telo je bilo treba pokoriti in podrediti. V Evropi 19. stoletja so žensko telo oblikovali s korzeti, rezultat česar so bila pogosto poškodovana, tudi polomljena rebra in otežkočeno dihanje. To je bil tudi vzrok za tiste čase prikupne omedlevice krepostnih mladenk.
Tudi estetika telesa ni vselej enaka. Ženski akti Petra Paula Rubensa tako izpričujejo kanon lepote 16. stoletja. Lepo telo je bilo zaobljeno, razkošno z oblinami in celulitom. Pravo nasprotje predstavlja aseksualna in deška estetika, ki jo je v 60. letih 20. stoletja vpeljala britanska manekenka in kulturna ikona, znana pod vzdevkom Twiggy.
Danes v odnosu do teles vlada shizofrena dvojnost: priča smo pretiranemu poveličevanju zdravega, mladega, natreniranega, negovanega in spolno privlačnega telesa, ob hkratni epidemiji debelosti in gibalno zanemarjenih teles.
Danes v odnosu do teles vlada shizofrena dvojnost: priča smo pretiranemu poveličevanju zdravega, mladega, natreniranega, negovanega in spolno privlačnega telesa, ob hkratni epidemiji debelosti in gibalno zanemarjenih teles. Če smo se še pred dvajsetimi leti čudili morbidno debelim Američanom, je danes morbidna debelost tudi slovenska in evropska stvarnost. Mimogrede, te nekoliko nenavadne besedne zveze se nisem spomnila sama, gre za uradno opredelitev vrste debelosti v ameriški družbi.
Ko sem pred nekaj meseci na igrišču ene izmed lokalnih osnovnih šol videla otroke različnih starosti med prosto igro v popoldanskem varstvu, sem opazila to, na kar že nekaj časa opozarjajo tudi slovenski pediatri in uradna statistika, in sicer, da so naši otroci, ne glede na starost, v veliki meri predebeli. Pri tem se moramo zavedati, da ne gre za estetski, temveč za resen zdravstveni problem, česar veliko staršev in odraslih ne zmore prepoznati. Prekomerno hranjeni otroci imajo težave z dihanjem in gibanjem, izvajanjem osnovnih motoričnih vaj, kot so preval in tek, kar onemogoča zdrav gibalni razvoj otroka ter veča verjetnost kronične debelosti. Prekomerno debeli otroci so podvrženi pojavu zgodnjega diabetesa, kardiovaskularnih težav in številnih drugih resnih bolezni.
Smo pa istočasno priča tudi porastu pretiranega nadzora nad vnosom hrane v telo, ki se kaže v obliki različnih motenj prehranjevanja, kot so bulimija, anoreksija, ortoreksija in bigoreksija. Stroka opozarja, da je potrebno vse vrste prehranjevalnih težav obravnavati skrajno resno in se čim prej lotiti zdravljenja s strokovno pomočjo. Motnje prehranjevanja ne izginejo kar tako, dolgoročno pa lahko ogrozijo zdravje in življenje obolelih. Pri tem, ponovno, ne gre zgolj za problem videza oziroma estetike telesa, temveč za mnogo bolj kompleksne psihološke vzorce in težave, ki se kažejo v poskusih vzpostavitve nadzora nad svojim telesom in s tem nad svojim življenjem.
Ljudje so vedno težili k manipulaciji, okraševanju in olepševanju teles v različne namene. Študije dokazujejo, da so fizično privlačni ljudje v življenju na splošno deležni več priložnosti oziroma ugodnosti. Lepi otroci so bolj priljubljeni tako pri sošolcih kot učiteljih. Lepi odrasli prej dobijo službo in višjo plačo, so redkeje obsojeni in tudi ko so, so njihove kazni nižje. Lepim ljudem prej pripišemo še druge pozitivne lastnosti, kot so inteligenca, samozavest, socialne veščine …
Koliko pozornosti torej nameniti lastnemu telesu in telesu drugih, da bo ravno prav? Negujmo telo in vlagajmo vanj, da nam bo še dolgo dobro služilo in nam omogočalo tuzemeljska doživetja, stike in užitke, pri tem pa ne pozabimo, da je telo zgolj lupina. Tisto, kar smo v resnici – naš intelekt, čustva, ideje in humor, so vsebina tega telesa. Telo imamo zato, da lahko to vsebino prenašamo in jo radodarno delimo z drugimi.