Znanstveno-raziskovalno središče Koper

obvešča,

da si je v Primorskih novicah z dne 6. junija 2020 mogoče prebrati prispevek sodelavke dr. Mateje Sedmak, predstojnice Inštituta za družboslovne študije ZRS Koper z naslovom

“Kupovanje (ne)sreče”

Članek je za e-naročnike Primorskih novic dostopen na: https://arhiv.zrs-kp.si/wp-admin/post.php?post=11001&action=edit

Mi vam medtem ponujamo v branje del zapisa.

V času prisilne priklenjenosti na dom in restriktivnih ukrepov, ki so nam onemogočili običajen dostop do trgovin, smo številni spoznali, da zmoremo živeti in preživeti z manj nakupov ter da za srečo pravzaprav ne potrebujemo prav veliko stvari.

Spoznali smo, da nam na računu ostaja kupček denarja, ki nam v običajni rutini neopazno spolzi med prsti. V brutalni jasnosti se je izkazalo, da velik del denarja porabimo za stvari, ki jih ne potrebujemo ali jih ne bi potrebovali, če ne bi hodili v službo, začenši z avtom in bencinom, številnimi oblekami in modnimi dodatki … Nenadoma je postalo povsem običajno, da trgovino obiščemo zgolj enkrat na teden in še to zgolj za nakup hrane. Tako smo se izognili številnim nepotrebnim nakupom, ki zaradi popustov, kuponov, ugodnih dni tako mimogrede pristanejo v naših domovih in zelo hitro tudi v smeteh.

Dobro je, da imamo danes večjo možnost izbire osebnih odnosov. Še posebej ženske, ki so tekom zgodovine, tako kot otroci, ostareli in druge deprivilegirane skupine, plačevale v skupnostnem življenju najvišjo ceno. Dobro je tudi, da obstaja možnost razveze.

Potrošništvo vpliva na to, kdo smo, kaj počnemo, kako vzgajamo otroke, kako živimo, kako se vedemo drug do drugega in ne nazadnje, na naše zadovoljstvo in srečo. Kaj je potrošništvo, najlažje ponazorimo s primerom reklamnih letakov. Šele ko jih prelistamo, ugotovimo, kaj vse potrebujemo in kaj moramo kupiti. In sicer številne stvari, za katere sploh nismo vedeli, da jih potrebujemo, dokler nismo prelistali letaka.

V družboslovju se je s tem v zvezi uveljavil izraz umetno ustvarjene potrebe, ki so nujne za vzpostavitev in ohranjanje potrošniške družbe in kapitalizma kot takega. Potrošniška družba mora potencialne kupce prepričati, da brez določenih izdelkov ne morejo živeti oziroma jih bo nakup določenih izdelkov osrečil. Del tega procesa je tudi sistematično vzbujanje nezadovoljstva pri ljudeh (ključne pri tem so reklame). Ne pozabimo: nesrečni, nezadovoljni in nesamozavestni posamezniki so najboljši potrošniki. Psihološki manko naj bi zapolnile dobrine: nova obleka, draga krema ali parfum, avto pomembne znamke, najnovejši mobitel, obutev ustrezne modne znamke …

Potrošništvo vpliva na vzgojo otrok. Poznam mamo, ki je deklici za prvi obisk zobozdravnika kupila punčko Barbi; gimnazijko, ki je za odlično zaključno spričevalo v prvem letniku dobila motor; množico otrok, ki imajo pred hišo tobogan, bazen, trampolin, gugalnico in igrala. Ker so igrače poceni in lahko dostopne, ima danes povprečen dvoletnik več igrač, kot so jih imele generacije, rojene pred osamosvojitvijo, v vsem življenju. Vsak, četudi manjši obisk ali dogodek, spremlja obdarovanje otrok, ker so stvari (pre)poceni in cenene, pogosto izdelane v sumljivih okoliščinah, na račun zdravja in življenja drugih ljudi in otrok. Kako ob tem vzgojiti skromnost, hvaležnost, potrpežljivost in zadovoljstvo? Danes otroci prejmejo številne dobrine, še preden se pri njih razvije želja po njih. Darila in druge dobrine prejmejo takoj, nanje ne čakajo in se jih ne veselijo tedne, mesece …

Odrasli to seveda počnemo iz ljubezni in ker želimo otroka osrečiti. Učinek obdarovanja z materialnimi dobrinami je žal obratno sorazmeren s količino. Takšno množično, pretirano obdarovanje v otrocih povečuje občutek praznine in na dolgi rok nezadovoljstvo. Poznate morda otroka, ki v hipu, ko prejme darilo, že napove, kaj si še želi ali kaj bo naročil za naslednji rojstni dan, novo leto? Koliko otrok poznate, ki so iskreno veseli, če jim podarite tablico čokolade?

Večina ljudi je zaradi potrošniškega načina življenja bolj nesrečnih in ne obratno. Navidezno neomejena ponudba in enostavna dostopnost sprožata negativna čustvena stanja: stisko in stres ob izbiri, čustveno praznino po hipnem užitku ob nakupu, obup družinskih članov ob trošenju za stvari, ki jih ne potrebujemo, in zadolževanju preko zmožnosti družinskega proračuna, občutek manjvrednosti in nelagodja ob nenehni ponudbi stvari, ki si jih ne moremo privoščiti itd. Potrošništvo pomeni pritisk, da moramo imeti nov ali boljši avto, kolo, motor, mobitel, čeprav je stari še vedno čisto v redu, vsako sezono nova oblačila, brezhibno urejen dom s številnimi nenehno novimi dodatki, pa četudi na dolgi rok pomenijo zgolj nepotrebno kramo. Zakaj le? Zaradi pogleda soseda, sodelavke, učiteljice, prijatelja? Mar ni žalostno, da nas obremenjuje pogled popolnih neznancev, morda celo tistih, ki jih v resnici sploh ne cenimo, ki nas vrednotijo na podlagi ovešenosti z materialnimi dobrinami? Neznancev, ki o nas ne vedo popolnoma nič in za našo srečo niso pomembni.

Kaj lahko storimo? Raje kot za materialne stvari, ki kažejo na našo (ne)pomembnost, ki jih realno ne potrebujemo, ki večajo onesnaženost našega edinega življenjskega okolja, večajo socialno neenakost, manjšajo socialno povezanost in solidarnost …, denar porabimo za izkušnje, druženje, vložimo ga v svoje zdravje ali enostavno hranimo za hude dni. Požvižgajmo se na poglede drugih, sledimo sebi in bodimo končno … srečni.

Vir: Primorske novice, 6. 6. 2020

Vabljeni k branju!